Pred kratkim je završalo na medmrežju; predvsem v sferah arhitekturne srenje poklicanih in nepoklicanih kritikov. Zelo po nemško, takole naravnost in brez ovinkarjenja, je gospod Patrik Schumacher (tisti stric, ki producira blobe za Zaho Hadid) izrazil svoje stališče o tem, kaj naj bi arhitektura bila in kaj je vloga arhitekta.

STOP political correctness in architecture. But also: STOP confusing architecture and art. Architects are in charge of the FORM of the built environment, not its content. We need to grasp this and run with this despite all the (ultimately conservative) moralizing political correctness that is trying to paralyse us with bad conscience and arrest our explorations if we cannot instantly demonstrate a manifest tangible benefit for the poor - as if the delivery of social justice is the architect’s competency. ...more

Zgornja Facebook objava je sprožila val polemik; bojne črte so bile zarisane; na eni strani zagovorniki oblike in funkcije, na drugi družbeno odgovorni arhitekti. A po dobrih treh tednih še vedno nimamo zmagovalca. Razsežnost tega problema vidimo v kritiki Beneškega bienala 2012 Petra Eisenmana (Wobble: The Cat Has Nine Lives), katero bi lahko označili za počasno umiranje postmoderne. Da ne dolgovezim: nočna mora oblikovalcev, kot sta Schumacher in Eisenman, je ponovno oživljanje fenomenologije v arhitekturi z vsemi pritiklinami, kot je situiranost in pomen kraja, kulture, tradicije.

Kdaj je mesto postalo zgolj oblika + funkcija? Začeti bi morali vsaj pri razsvetljenstvu, a poglejmo primer, razpet med gospodom Fordom (začetkom masovne proizvodnje) ter "železno Lady". V 40ih sta znanost in tehnologija opevani kot odgovor človeški minljivosti, blaginja masovne produkcije nadomesti antagonizem z udobjem kot merilom uspeha. V 60ih primat za razumevanje družbe prevzame funkcija in 80ta vse skupaj zapečatijo z neoliberalno politiko in globalno ekonomijo. Tako dobimo podlago za neoliberalno mesto, kjer je edin način tolmačenja dobrega tisti, ki ga je mogoče pretvoriti v številke; cene kvadratnega metra stanovanja, razmerja med profitnimi stanovanji in trgovinami (neprofitnih stanovanj ne poznamo več) – torej ekonomije in kapitalizacije gradbene parcele. Če dodamo še posledice potrošniske družbe in emancipacijo od odgovornosti do mesta, potem arhitektom res ne preostane drugega kot "tehnični" pristop, ki je prevedljiv v jezik te iste ekonomije. Odgovornost arhitekta se zoži na dve dejavnosti; na eni strani vprašanje organizacije tlorisa, velikosti stanovanj, osončenja, cene materialov; ter na drugi strani, ekstravagantne in hermetične vede o oblikah (primer Schumacherja in Eisenmana) ali bolj vsakdanje aplikacije te vede med nami, smrtniki-arhitekti, v obliki barve fasade, njene členjenosti, itd.

In kaj se zgodi v Ljubljani, ko imajo primat politične participacije ljudje, katerih moralna odgovornost je posvečena kapitalu? Dobimo prenapihnjen nepremičninski trg in "developerske razvaline", kot so Tobačna, Slovin in Tribuna. Ljudje, ki odločajo o "etičnosti" arhitekture, niso strokovnjaki za arhitekturo in prostor, marveč developerji brez dolgoročnega razumevanja ekonomskih zakonitosti (Ljubljana ni London, ki ima globalen privlak, pa čeprav se začne z isto črko). Arhitekt pa lepo "oblikuje" in računa tlorisne povrsine, urbanist razporeja volumne – naša kompetenca in "strokovnost". Ena od boljših pogruntavščin neoliberalnega mesta je drobljenje odgovornosti med "strokovnjaki" in tako lahko vsi lepo sodelujemo v schumpeterskem vrtiljaku kreativne destrukcije.

Mar je res to vse, česar je arhitektura zmožna?

Če pogledamo Scumacherjevo izjavo in zgornjo kritiko, vidimo dva povsem diametralna pogleda, oba pomembna in oba legitimna. A obmetavanje s kritikami ne prinese rešitev. Prav gotovo rabimo arhitekta kot strokovnjaka za bivalno okolje in udobje. Prav tako potrebujemo urbanista, ki zna smiselno oblikovati javni prostor. A obenem potrebujemo nekoga, ki zna oceniti in ovrednotiti pomen mesta! So to planerji? Menim, da ne, saj govorijo zgolj o sistemih in zoningu; konceptih prevedljivih v količine, procente in številke. So to nadebudni arhitekti, ki se ukvarjajo z "javnim" prostorom in bi vsak problem mesta rešili s ščepcem "kulture" in malo "co-working space-a"? Zopet bi rekel ne, saj ne moremo pričakovati da bodo horde umetnikov in hipsterjev, ki razvijajo aplikacije ali pa modne naprave za I-phone, gonilo razvoja. So to morda developerji, ki gledajo zgolj na svoje žepe? Morda politiki preko zakonov in določil, ki pravijo, da se lahko javi projekti do 40.000 EUR izvajajo brez natečaja? Ali pa tisti, ki preprečujejo uporabno dovoljenje faznim gradnjam in rajši gledajo gradbene jame?

Več kot očitno je, da je mesto v globoki krizi. Globalna ekonomija in neoliberalni ustroj vrednotenja kvalitet je postavil pomen na glavo. To ni enoznačen problem s preprosto rešitvijo, ampak zajema ravni od politike prostora do etične odgovornosti in je vprašanje dobre prakse, ki mora biti pridobljena z zgledi. Nastopati odgovorno v pluralnem svetu globalnega kapitala je generacijski projekt, katerega pomemben del je tudi vzgoja. Tako predlagam obris alternative: potrebujemo novo vrednotenje, kaj je vprasanje mesta, in definicijo poklica, ki je sposoben zajeti to vprasanje celostno! Velikokrat se govori o celostnem razumevanju problemov, a zelo malokrat se upošteva vede izven znanosti. Razumevanje mesta je prav toliko odvisno od filozofije, kot od "znanosti" sociologije in ekonomije.

Nenazadnje, vprašanje mesta je etičnega značaja in predstavlja zrcalo naše družbe kot celote in vsakega posameznika. Mesto je ogledalo tega, v kaj vlagamo svoj čas, našo energijo in naš ustvarjalni napor. Če hodim po Čopovi ulici, vidim kafiče, prodajalne verižnih globalnih znamk in pa propadle projekte neo-kapitalistov. Kaj torej to pove o naših upanjih, sanjah in prizadevanjih? Da je vse, za kar nam je mar, dobra kavica, naslednji gadget in nova cunja, izdelana nekje v Bangladešu?